V glavo

Kdo si je zmislil, da grem spet študirat? Kar jaz sama, oseba, ki jo itak vedno za vse krivim, pa ji bom sedaj prizanesla- čeprav bi se najraje pogrizla, ko že cel teden strmim v številne po stanovanju posejane skripte in neke okorne miselne vzorce... in se prebijam skozi detektivke v zvezi z enim stavkom v tej ali oni listini izpred tisoč let, ali več, vse seveda v latinščini in karolinški minuskuli, da ni dolgočasno. No, če bi si človek zaželel več pestrosti, lahko gre mirno prebrat še kaj v glagolici. V taboru prevladuje panika in smrdi po švicu, saj nas od izpita loči samo še en dan. Ja, seveda, da ne bo zgledalo, da se učim šele zadnji teden- uvajanje v učenje je potekalo vse od, uf, hm, ah, kakšnega oktobra, bi rekla, ampak začelo se je nežno in tudi veselo, z obiskovanjem raznih v skriptah omenjenih punktov, od slovenskih samostanov (favoriziram Žiče) do knežjega kamna, ki so ga hudobni grdi Avstrijci čez zimo zaprli v eno neugledno stavbo. No ja- ne ravno neugledno, ampak-tako rada bi nad kom stresla jezo.
In vtem je že nekdo pozvonil- večerja na bone... če že manjka drugih motivov za študij-imamo tu bone. Oziroma-kot se po novem dela-s telefonom dokažeš, da imaš pravico do subvencije (jaz imam celo dve, ker imam še otroka).
Ok. Dovolj čvekanja, čakajo juha, solata, gibanica IN sladica.
IN učenje. Ta nartahujši del sicer sladkega življenja študenta.
Danes bo učenje prav po valfdorfsko neposredno: da si lažje zapomnim samostane, sem si odprla vino, ki so ga-verjetno v predpisani tišini- napravili pleterski kartuzijani. Hvala Hermanu II. Celjskemu, ki je samostan ustanovil leta 1403, hk!

Vislice

Danes sem sanjala enega blogerja, ki ga še nikoli nisem videla v živo. No ja, od daleč. Tako je bilo: Najprej je on na svojem blogu objavil fotko "inštalacije" z nekimi žlicami v steklenicah na pločniku. Jaz grem po mestu- in na enem vogalu vidim na tleh prav to zadevo ... okrog pa so s kredo zarisane tri puščice in tri imena, zraven pa darila za te osebe, domnevam. Najprej je z rdečo zapisano ime TAMAPA (ki je, mislim, njegova punca?) kao v cirilici, potem, če pogledaš bliže, pa se spremeni v gruzijsko pisavo ( თამარი), tako je bilo ime znameniti gruzijski vladarki. Ona je dobila en cede, zraven je bil pa en ZAME, ne spomnim se, kako je pisalo moje ime, vendar je bilo zelo narahlo in tanko, ni dosti pritiskal s kredo, z belo kredo. Na mojemu je kompilacija s pesmimi, ki naj mi, to je bilo posvetilo, pomagajo pri pecanju tistega. Takoj sem vedela koga misli. Potem je bila še tretja puščica in tretje darilo za nekoga nepoznanega. Pa se odprejo malo zakrita pred pogledi- vrata- tam zraven, in dol vodijo ozke stopnice. Tam je bil adj., zelo visok in pretegnjen, malo invaliden -spomnim se nečesa, kar je viselo z njegovega ušesa, eno oko je bilo tudi malo čudno- spodnja veka je štrlela daleč stran, in nekaj je bilo narobe tudi z udi, a je bil kje kak štrcelj, ne vem več... vem pa, da je bil kar privlačen ;) Razkazal mi je tisti plac. Ni bilo veliko. Neki majhni prostorčki, ki so vodili eden v drugega, pa vedno nižje. Povsod so s stropa neke reči visele. Neki okraski. Jih gledam. On reče- Nekoč bi te rad tukaj obesil. Ops. Hočem čimprej ven, ker me postane strah, hkrati pa mu zaupam, da je rekel NEKOČ, to ne pomeni zdej takoj. Vseeno si oddahnem, ko sem spet na ulici. To je bilo v Ljubljani, vendar take ulice ni v Ljubljani.

The Slits - I Heard It Through The Grapevine

I miss I miss I mister

V srednji šoli sem imela na platnicah zvezka za zgodovino napisano : Ljubezen je loterija, ne pa zavarovalna polica. To se mi je zdelo- zgleda- kul, ali kaj, in sem si prepisala z neke knjige. Na koncu jezika imam, da bi rekla, da je avtor Henry Miller, ampak ne vem. Kaj pa on ve o ljubezni, HA! Ja, čisto možno, da je bil on.
Trpi se na veliko. In jezi me, ker vlagam te dragocene zaloge upanja v najbolj nemogoče primerke. Celo večkrat, če vmes hudo zajebejo in potem prosijo za novo šanso. Hudo zajebejo je velika obtožba. Raje recimo, da nič ne mora zajebat ta, ki ga ni. In tale je precej odsoten!
Čutim, da sem šla čez mejo, ko se poželenje-neuresničeno- spremeni v nekaj grenkega, kar me odznotraj razžira. Vsakič ko dobim sms, in spet ni od njega, se mi ustni kotički še bolj povesijo.
Prav mi je. In to je karma, mejdunej da je. Karma-Police hitre in učinkovite sorte.
Plan je tak: po fengšujsko počistit odmrle stvari iz glave- pomahat adijo namišljenemu prijatelju in s tem nastane prostor za drugega. Boljšega. Večjega. Resničnega. Ker ne poznam morebitnih uveljavljenih tehnik, sem se odločila, da preprosto ne bom več mislila nanj. Ko mi bodo misli zašle, jih bom v trenutku preusmerila drugam. Toliko je še stvari, o katerih bi bilo pametneje razmišljat. Kako bom plačala račune. Kako bom čimbolje delala. Kako bom boljša mati. Kako bom bolj pametna in razgledana. Kako bom blokirala njegove klice na telefonu (smotano je le to, ker me nič ne kliče). Tle se ne da narest enega dostojanstvenega reza, če nimaš S KOM.

Po latinsko

Zato nič ne pišem, ker bi samo jamrala. Saj tega je vedno dosti tle na blogu in nasploh, ampak ponavadi se bolj zajebavam, kot pa resno občutim nezadovoljstvo. Zdej pa ga. Ne vem zakaj glih... ko imam vendar stanovanje in celo neko začasno delo. Slednje je celo tako zelo udobno, da je praktično poleg vrtca in večkrat se zgodi, da je pisarna zaklenjena in ne morem noter, pa grem nazaj domov. Bom pa do konca sestavila neke police.
Po poti sem morala menjati avtobus in je ravno na postaji nekdo prodajal knjige...med njimi tudi slavne Figurae veneris v barvah. Nekoč sem jih že imela in bila na knjigo blazno ponosna, pa sploh niso bile v barvah. Pa še strani o ženskem užitku so bile iztrgane (bila je takisto druge roke). Potem je knjiga izginila, kot še marsikatera druga, recimo Moj skrivni vrtiček...pa še tista za moške od Nancy Friday. V glavnem- knjigo dobim za pet evrov in nič ne cenkam.
Sedaj imam užitke za vse spole. Ahm. Mmmm. Gledam. Uf. Kako ima lepo kosmate noge. He- tle jo pa vmes poljublja po ušesu. Uf, in tle on stoji na prstih ona pa se drži za noge in se čisto razširi. Hi, hi, kako je tu čudno zvita. Njemu se vidi rob kopalk. Uf, ah, AAA- trije položaji v enem. Potem ima ona noge njemu okrog vratu. Drži jo za kolena. Čisto sta zverižena. "Mož objema ženo okrog bokov in s tem krepi njene gibe." Pa malo zgodovine: " Zanimivo je, da so dajale starodavne Rimljanke prednost- to dokazujejo freske iz Pompejev in druga likovna zapuščina starih Rimljanov- prav temu položaju med odnosom," pravi o enem položaju, ko je ženska zgoraj in vzravnana. Jaz sem izbrala eno drugo fresko;)
Nekam moram it.

33

Nameravala sem si narediti Kristusovo torto za kristusova leta. Med cincanjem, kakšna bi morala biti- ali Srce Jezusovo ali Trnova krona ali Torinski prt... se je rodila ena čisto druga ideja, ampak vseeno dobra. Pizza torta. Po netu sem iskala, če jo je kdaj že kdo naredil, in jo je. Kakorkoli-med veličastno idejo in rezultatom dela neveščih rok je velik razkorak. Za človeštvo. Ampak majhen za človeka.
Podlaga je bila Plazma torta, ki... se preko 30 godina priprema u Srbiji. Priprema ove torta je neizvodljiva bez Plazma keksa koji je neizostavni sastojak. Torta je jednostavna za pripremu, brzo se može pripremiti i ne peče se. Može se oblikovati po želji i prigodna je za dečje rođendane. Ona je veoma fleksibilna u pogledu sastojaka, zato sem ji primečkala še nekaj banane. To maso sva z M pripopale na alufolijo, ker nisem točno vedela, kako se bo stvar razvijala. Čez testo bi morala namazati paradižnikovo omako, ki sem jo poskusila narediti z obarvano masleno kremo. Tu sem porabila večino rdeče barve, pa je še vedno izgledalo roza. Zato sem vrgla v maso tudi maline, ki so poskrbele za delno sesiritev maslene kreme. Ups. Poznalo se je na tistem malo kepastem izgledu in ne toliko na okusu, zato svo jo pogumno vrgli na plazma testo. Ker pa to še vedno ni zgledalo dovolj rdeče-paradajzasto, sem položila čez vse še jagode. In dala v hladilnik. In dala hčerko spat. In zaspala še sama. Ups.Naslednji dan sem se zbudila jezna, ker nisem prejšnji večer končala tega zlodja. Pa treba bo v trgovino. Pa fajn bi bilo speči vseeno eno plast peciva, ker čene to ni torta, to je kr neki. Pečica seveda ne dela. Plazma testo ni postalo trdo kot kamen ampak bolj blatasto. Ne moreš začet znova, ampak moraš gor naložit novo torto. Z otrokom v nedeljo do trgovine je križ, peš, ker bus lahko čakaš v nedogled... zato sem priskrbela varstvo in odpeketala k najbližjemu odprtemu najboljšemu sosedu. Tam je bila taka gužva, da sem se vmes odločila, da kar kupim ono že napravljeno okroglo testo (in ne nosim pečt k sosedi iz osmega štuka) in iz njega napravim povišano pizza torto. Nekako. Priletim domov in skuham puding, ki bo stvar zalepil na jagode. Testo razrežem v pizza-style trikotnike in jih-namočene v čaju iz materine dušice- namečem gor na jagode s pudingom. Nekaj pudinga nakapljam tudi na trikotnike, kar zgleda malo nagravžano-kot sir. Smo na pravi poti. Za kečap si ne morem pomagati z barvanjem, zato se lotim mazati z jagodno marmelado. Uf. Stvar zgleda spet malo nagravžana. Vmes namečem sem in tja še malo banan brez koncepta. In so gostje že tu! Stanovanje je v razsulu in moramo takoj na Mačjo razstavo. Po tem še v novoodprto kitajsko restavracijo. Potem k sosedi na kavo. In končno spet domov v povsem razmetano stanovanje. Začne se delavnica izdelovanja dodatkov za pizzo iz prejšnji večer pripravljene mase, ki se ji reče fondant. Iz ostankov rdeče se naredijo čudoviti koščki šunke. Imamo tudi olive, svetlo zelene in temnejšega odtenka. Pa feferone. Jajca. Gobice. Baziliko. Rukolo. Nekaj pravih borovnic. Morsko solato. Dva zvončka in dva snežena moža. Pa na polža ne smem pozabiti!
Okus je bil kar dober. Agregatno stanje je bilo precej tekoče. Izgled pa ni mogel biti tako daleč od prave pizze, če so eni otroci odklonili torto z besedami "ker ne maram jajc". Pod idejnim vodstvom gostiteljice so se gostje odlično odrezale. Spoznala sem, da ni nujno, da je stanovanje počiščeno in stvari narejene v doglednem času, pa se imamo vseeno lahko fajn. Hvala soborkam. Sedaj si bom pa odprla tisti šampanjec, na katerega smo pozabile.

WTH

Vrtec je šel v Tivoli na sprehod in M se je med tekom zaletela v koš za odpadke. Opis dogodka zaključi z besedami "...in zato mislim, da je tekanje zame prenevarno".